Nisem ptička kot sinička, da bi gnezdo spletala,
rajši hiško, tesno šiško, vsak dan bi pometala.
Nimam hiške, kakor miške, da bi v nji škrabljala,
nimam vreče, da bi sreče, vanjo si nabrala.
Moja hiška, hrastova šiška, luknjica pri luknjici,
moja sreča, strgana vreča, dobre volje me drži.
Ta pesem je dolgo časa odmevala v skupini Pikapolonice, ko so se otroci pridno pripravljali na predstavo v okviru projekta Lutke v vrtcu. Zgodba izhaja iz knjige Mojca Pokrajculja, ki pa je prirejena. V njej nastopa tudi kokoš, živali pa imajo drugačne spretnosti, kot smo jih vajeni iz originala.
Zgodba govori o Mojci Pokrajculji, ki med pometanjem najde cekinček. Zanj si kupi piskrček. V piskrček sprejme živali in jim ponudi zavetje pred mrazom. Preden živali spusti v piskrček, jih vpraša, kaj znajo. Zjutraj, ko se zbudijo, Mojca pošlje živali na delo, zajčka pa med tem zaposli, da jim pripravi dobro večerjo. Sredi noči lisica prične tarnati, da jo boli trebuh, saj je pojedla ves med, ki je ostal od večerje, med tem ko so ostale živali spale. Ko so živali ugotovile, da ni več medu, se je med njimi vnel prepir. Da bi ugotovili, kdo je polizal med, je medved svetoval, da ležejo pod sonce in tisti, ki mu priteče med iz ust, je tat. Lisica med spanjem namaže med zajčku. Ko se živali prebudijo, lovijo nedolžnega zajčka, med tem pa poči piskrček.
Zapisala: vzgojiteljica Urška Mlakar
dav
