Zadnjo lutkovno predstavo v tem šolskem letu sva pripravili vzgojiteljici iz Rumene skupine, Lea Krebs in Bernarda Majster. Priredili sva zgodbo z naslovom Zrcalce. Dogajanje sva prenesli na igrišče vrtca, v senco velikega drevesa, kjer sva pripravili sceno, ki je prikazovala gozdno jaso. Skozi predstavo sva želeli otroke še dodatno ozavestiti o škodljivosti sončnih žarkov in pomenu nošenja pokrival, pitja vode, uporabe kreme za sončenje in zadrževanja v senci. V predstavi so nastopali lisica, zajec, veverica in medved. Lisica je prva prišla na sceno in stokala, kako ji je vroče. Na njeno srečo je bila zaščitena pred močnim soncem, saj je s seboj imela senčnik. Poudarila je, da se je namazala tudi s kremo za sončenje. Po stokanju, kako je lačna in kako ji je vroče, je postala boljše volje, ko je med drevesi zagledala zrcalce. Ko se je pogledala vanj, je videla svoj odsev in menila, da je našla svojo sliko. Bila je vzhičena nad svojo lepoto. Njeno navdušenje je prekinil zajec, ki je prišel na jaso s kapo na glavi. Lisica mu je pokazala »svojo sliko« in zajec je ugotovil, da na njej ni lisica, ampak on. Medtem ko sta se prepirala, koga vidita v ogledalu, se jima je pridružila še veverica, ki je bila dotlej skrita v senci mogočnega drevesa. Vzela je ogledalo, se glasno zasmejala in prijateljema povedala, da se motita, rekoč, da je slika njena. Živali so se nekaj časa prepirale, saj so v ogledalu videle vsaka svoj odsev, nato pa je zajec jezen zapustil prizorišče, rekoč, da mora domov. Povedal je še, da mu je mama naročila, da ne sme biti na soncu, ker ga lahko opeče. Tudi premalo vode je popil ta dan. Dogajanje je prekinil velik medved. Lisica in veverica sta mu razložili nesporazum s sliko. Tudi on je sliko pogledal, se glasno zasmejal, veverici in lisici razložil, da je slika zagotovo njegova, in skupaj z njo odhlačal nazaj v gozd, v hladno senco. Razočarani in prepoteni od vročine sta dogajanje zapustili še lisica in veverica. Medved pa je na svoji poti srečal otroke, jim pokazal ogledalo in jih povprašal, koga pa oni vidijo na tej sliki. Večina otrok je pritrdila, da vidijo medveda, lisico, veverico ali zajca. Na koncu smo skupaj ugotovili, da živali niso imele slike, temveč ogledalo.
Otroci so uživali in glasno sodelovali v pogovoru z živalmi.
Zapisala: Bernarda Majster
